Okoli Julijskih Alp
Tradicija vsakoletnih tekaških avantur se nadaljuje. 2018 sva z Barbaro v enem dnevu tekla iz Ljubljane na Triglav. 2019 sva v dveh dneh obkrožila Julijske Alpe – takrat kar veliko tudi po asfaltu. Letos pa sva se okoli Julijskih Alp podala v treh dneh in po bolj stezičarski trasi. Po trasi Julian Alps Trail Run AATC izziva, ki obkroži Julijce v 240 kilometrih. Na koncu se je nabralo 220 kilometrov in približno 8600 metrov vzpona. Vrhunska tura, vam povem. 😉
Okoli Julijskih Alp v treh dneh
Že kar tradicionalno sva se z Luko v sredo ob treh zjutraj podala proti Kranjski Gori. Z obveznim postankom na Petrolu na Celovški. Kot se spodobi, sva večer prej še oddelala vse KinVital tekaške vadbe, za ogrevanje 🙂
1. DAN. Kranjska Gora – Tolmin
Začetek poti okoli Julijskih Alp pred dvorano Vitranc, kakopak, še v trdi temi, ki pa se je zelo hitro razblinila in sončni žarki so se prebili in osvetlili steno Prisojnika, ko sva tekla mimo jezera Jasna. GPS track naju je peljal v Krnico, a prav veliko nama tukaj ni bilo treba gledati na uro, saj so kranjskogorske stezice postale že kar domače. Pot iz koraka v korak postaja bolj strma, a noge še prijetno sveže. Pomaga tudi prijetna senca, v kateri se mimo Ruske kapelice prebijava proti vrhu Vršiča in Poštarskega doma. Na Vršiču je ob šestih zjutraj še vse spokojno. Zasliši se le kakšno premikanje iz kombijev in strešnih šotorov, ki so parkirani na parkirišču. Midva pa hitro pot pod noge in na drugo stran proti izviru reke Soče, ki nama dela družbo večino prvega dneva.
Pri koči na izviru reke Soče sva hitro, kot bi rekel ena dva tri. Tako hitro, da jo skoraj spregledava. Najprej sva tam načrtovala postanek za kavo. Svežih nog se odločiva, da raje preskočiva ta del in si kavo privoščiva nekje nižje ob Soči. No, te kave nisem videl še tri dni. Prva, na celotni poti okoli Julijskih Alp, je prišla na vrsto šele v petek na Prešernovi koči pod Stolom.
Soška pot naju pelje neposredno ob vodi, a je na začetku teren precej tehničen, skalnat in posejan s koreninami, zato si ga vzameva bolj počasi. Nižje ob toku se stezice razširijo in tudi korak steče. Najtežji vzpon je tukaj za nama in ob Soči ne pričakujeva večjih vzpetin. Mimo velikih in malih korit Soče in že sva v Bovcu. V središču si privoščiva čisto pravi gurmanski sendvič v rogljičku s pršutom in suhimi pradižniki. V trgovini se opremiva s tekočino, kavo nadomesti RedBull in že letiva naprej.
Vročina in osvežitev v Soči
Tukaj precej tečeva po Alpe Adrii, zato orientacija ni težavna. Tukaj sem že nekajkrat tekel tudi Soča Outdoor Festival, zato so mi kraji znani. Znana mi je tudi vročina in tudi v sredo se je sonce uprlo z vso močjo. Prebijava se skozi vročinske meglice in energija kar curi iz naju. Nasprotno pa takšni pogoji zelo ugajajo kačam, ki nama kar nekajkrat prekrižajo pot. V Trnovem ob Soči zagledava urejen dostop do Soče in izkoristiva priložnost za hladno osvežitev. Ohlajenega duha pogumno stopiva naprej poti Kobaridu. Malce izven najine poti, a Julijana tablice označujejo Kobarid. In to je najin naslednji cilj. Kmalu nama je bilo žal, saj na ozki poti z visokimi travami še naprej tečeva ob spremstvu kač. Ko pri Kobaridu stopiva na asfalt, lahko končno zadiham.
V Planika marketu se okrepčava in skleneva, da do Tolmina izpustiva Planino Kuhinja, saj bi v tem primeru na cilj prišla ob desetih zvečer. To pa bi pomenilo, da ostaneva brez večerje in brez zajtrka. Pica za večerjo, kako pa drugače. Še hitro pod tuš in ob 10ih sva po tem scenariju že v postelji. Če ne bi poti malce spremenila, bi zdaj šele prihajala v Tolmin.
Skupaj: 90 km in 2500 m+
2. DAN. Tolmin – Bled
Tako kot lani, se drugi dan začne čisto identično – dejavu. Tudi letos pot okoli Julijskih Alp postreže z vzponom proti planini Razor in že za dobro jutro 1000 višincev. Te se kar hitro nabirajo, a soparina že na vse zgodaj pritiska in jemlje sapo. Še bolj pa prav vsakokrat vzame sapo razgled, ko se enkrat dvigneva nad gozdno mejo. 2 kilometra pred planino sva na razpotju. Levo planina Razor, desno najina E7 evropska pešpot proti Bači. Na ta del sva se psihično dobro pripravila in pričakovala divjino brez vodnega vira. Na koncu se je prečka izkazala za prečudovito in označenih 6 ur je minilo v štirih. Srečala sva kar nekaj goznih živali: srnjadi, lisico, kačo in nabrala vsak po 30 klopov. Predvsem slednji so naju gnali, da sva po tem delu hitela kar se da urnih nog.
Iz Bače naju je sled na uri vodila na Črno prst, a se je sonce že močno uprlo v južna pobočja, zato sva se mu uprla nazaj in jo mahnila kar pod vrhom proti Lajnarju in Soriški planini.
Domača hrana za energijo
Na sedlu si privoščiva malico. Jaz joto s klobaso, Luka domače sirove štruklje. Medtem ko čakava na hrano si iz nog še naprej puliva klope. Še sreča, da sva oba cepljena. Med kosilom se tudi odločiva, da ta dan na poti proti Bledu izpustiva Ratitovec in jo proti Rovtarici udariva kar po cesti proti Nemškem Rovtu in naprej po gozdni cesti, ki pelje proti Jelovici. Nikakor namreč ne želiva, da naju na Jelovici dobi noč. Bog ve kakšne vse zveri se skrivajo v teh gozdovih. Še podnevi je bila tam skoraj noč. Med spuščanjem iz sedla padeva v osvežujočo ploho, ki naju spremlja tri ure. Proti Rovtarici pa naju pozdravi tudi prekrasen jelen oz. nekaj podobnega z velikimi rogovi. Tako se najina predvidevanja o velikih zvereh v teh gozdovih hitro potrdijo.
Ta del po gozdnih cestah Jelovice ni najbolj zanimiv, a kar hitro mine in že sva na Babjem zobu, kjer zagledava najin dnevni cilj. Še prosti pad po planinski poti proti Kupljeniku in že sva na cestah proti Bledu, ki pa je v četrtkovem popoldnevu praktično prazen. V piceriji sva ena izmed redkih gostov in tudi v hostlu sva zraven nekih Čehov edina. Če je bilo v dolini Soče glede mask še vse po predpisih in precej strogo, je na Bledu disciplina precej popustila. Ne da bi naju motilo, le opazka. Ob desetih padeva v posteljo, ki se po dveh dneh na nogah zdi kot pravi luksuz.
Skupaj: 72 km in 3200 m+
3. DAN. Bled – Kranjska Gora
Tretji in zadnji dan se na žalost začne po pričakovanjuh, v dežju. Za začetek si nase povezneva jakne, a jih zaradi toplega vetra kaj hitro nazaj pospraviva. Temni oblaki na obzorju pa ne obetajo nič dobrega. Polona me je že prejšnji dan opozarjala na slabšo vremensko napoved, a si končno odločitev o poti pustiva za sproti. Medtem ko dobivam sporočila, da v Ljubljani noro dežuje, sva midva že mimo Blejske Dobrave in Žirovnice ter grizeva proti Prešernovi koči pod Stolom, kjer načrtujeva postanek in malico.
Proti vrhu naju spremljajo posamezne kapljice in močan veter, zato sva od Završnice do koče porabila zgolj dve uri dvajset minut. Ne vem, kdo je bil koga bolj vesel. Midva koče ali oskrbnici naju. Po priporočilu nama postrežeta z žganci, zeljem in klobaso. Kmečki krožnik pravita temu. Vrhunsko! Tudi oskrbnici strokovno pritrdita, da če greva proti Kranjski Gori, bo pot še dolga in rabiva energijsko močno hrano. In ta kmečki krožnik je idealen. Res je bil 🙂
Pot je speljana po celem grebenu do Dovške babe, a že načrtujeva, da bova zaradi slabega vremen pred Golico zavila v dolino. Po posvetu z eno izmed oskrbnic se le odločiva, da greva do konca. Trdi, da je to najhitrejša pot in bova na južni strani skrita pred vetrom iz avstrijske strani. Privoščim si še pravo turško kavo, ki je nisem pil že tri dni. Za gorečega kavoljubca sem imel v petek že kar malo abstinenčne krize.
Slab začetek, dober konec
Oblečeva skoraj vse, kar imava. Dolge hlače, jakne, jaz dam gor še rokavice in ko odpreva vrata koče, se ob orkanskem vetru in dežju zdi prečenje celotnega grebena ena velika norost in misija nemogoče. A veter res poneha oziroma se mu uspeva skriti malce pod robom, pod Vajnežem pa že uživava v razgledu na celotno zgornjesavsko dolino, kjer že skoraj vidiva Kranjsko Goro na obzorju. Oskrbnica je imela prav. Spet!
Dež je ponehal in vreme se je iz ure v uro izboljševalo, ko sva v uživaškem tekaškem koraku premagovala greben proti Dovški Babi. Na Koči pod Golico se ustaviva in dokupiva zaloge pijače, medtem pa Luka oskrbnici prevede še elektronsko pošto nekih Čehov (ja, spet Čehi), ki so odpovedali načrtovano bivanje. 10 minut še poslušava zgodbe oskrbnice, ki je že opoldne veselega razpoloženja. V koči je dišalo po praženi čebuli, a so me že začele peči oči, zato sva se morala od prijetne koče hitro posloviti.
Ah, te krave!
Na celotnem grebenu so bile mestoma poti kar grdo pogažene od živine, ki se pase na planinah tam gori. Na začetku se malce izogibaš blatu, na koncu pa že gaziš po pravem dreku. Kasneje tudi srečava krivce in živino, ki so »uhodile« planinsko pot. Ena izmed krav se v galopu požene za nama in misleč, da gre za bika, jo midva mahneva še hitreje. Ko prideva do pastirske koče, se poskušava izogniti še ostalim članom te druščine, ko iz koče stopi gospod in naju pozdravi z »A se bojeta krav?«. »Ne, ne, sva mislila, da je bik« mu odgovoriva in greva sklonjenih glav naprej. »Spet neki Ljubljančani« si je verjetno mislil gospod. Še vedno misleč, da je bilo ogroženo najino življenje in je bilo najino ravnanje pravilno, jo mahneva naprej. 🙂
Intervali teka in hoje od Mojstrane do Kranjske Gore
Še čez Hruški vrh in že zagledava Dovško Babo, na katero pa niti ne rabiva in se mimo Rožce spodaj spustiva proti Dovjam. Tukaj postane že presneto vroče, zato postaneva in se rešiva odvečnih kosov oblačil ter jih dokončno pospraviva v nahrbtnike. V Dovjah se pri vaškem vodnjaku napijeva vode in je nekaj natočiva tudi za na pot. Čez glavno cesto, potem pa samo še 12 kilometrov kolesarske ceste do Kranjske Gore. Po prvotnem planu bi v Gozdu Martuljku morala še na Srednji Vrh, a se odločiva izpustiti teh 280 višincev, saj morava še isti dan z avom iz Kranjske Gore v Tolmin.
Na kolesarski cesti malce tečeva, malce hodiva v stilu »še do mostička stečeva potem pa hodiva« in pa »še do breze hodiva pol pa tečeva«. Tega sva se držala in precej rutinirano že ob sedmih zvečer brez pompa pritekla do Kranjske Gore. Pri TIC-u se ustaviva še na Coca Coli in se odpraviva do avta, ki naju je tri dni čakal na prakirišču.
Skupaj: 60 km in 2900 m+
Tako je pot okoli Julijskih Alp minila brez večjih težav. Precej rutinirano se je nabralo 220 kilometrov, 8600 višincev in približno 30 klopov. Če gre verjeti trendom iz prejšnji let, naju drugo leto čaka 4-dnevna avantura in če bo šlo tako naprej čez nekaj let že SPP 🙂 Kdo ve?
GPS in pot najdete TUKAJ