TEKMOVALNE STEZICE: Gorski maraton 4 občin
TEKMOVAL: Uroš Kožar
Gorski maraton štirih občin – GM4O
Vsi so govorili, da je najtežji, pa jim nisem verjel 🙂
Vsi so rekli, da je treba počasi začet, pa jim nisem verjel 🙂
Vsi so rekli, da je najlepši, pa sem bil skeptičen 🙂
Vsi so imeli prav 🙂
JE GM4O NAJTEŽJA PREIZKUŠNJA PRI NAS?
GM4O je bila zame ena težjih preizkušenj. Vem, da sem že večkrat to rekel in napisal, ampak ta je pa res težek kot p**.
Podbrdo je – kako bi rekel – zanimiv kraj. Tam sem se z Barbaro odpravil v petek, da si prihraniva kakšno uro spanca. Komaj do 20. ure ujameva prevzem številk in že sledi šok. Tekači so že pojedli vso hrano, ki je bila namenjena testeninki. Če bi bil kjer koli drugje na svetu, bi bil besen. A Podbrdu in ekipi, ki vse skupaj srčno organizira, enostavno ne morem zmeriti. Tudi tega ne, da sva se na večerjo nato zapeljala na Soriško Planino, ker Podbrdo ne premore ravno bogate kulinarične ponudbe. Na koncu je bilo vse OK, saj tam tudi prespala.
OBVEZNA KAVA PRED ŠTARTOM
Zjutraj pred štartom še na enega izmed dveh kafičev v Podbrdu, potem pa hitro na štart. Kavo spijeva kar za šankom, saj smo tekači preplavili dolino in skoraj ni prostora na terasi 🙂 Res je lepo gledati, kako cela vasica diha za ta dan.
Pred štartom se srečam še s številnimi tekači, s katerimi z veseljem spregovorim par besed. To je del, ki ga imam pri trail tekmah res rad. Beseda tukaj, beseda tam in že smo na štartu, kjer pihalni orkester igra himno, tekači pa čakamo, da otvorimo državno prvenstvo v gorskem maratonu. Tekmovalo se je po pravilih atletske zveze, zato nas je na trasi čakalo kar 18 postaj, če se ne motim. Nisem jih štel, čeprav sem se zaradi vročine ustavil praktično na vsaki.
Štartamo za kombijem potem pa zagrizemo v makedam za cerkvijo. Klanec je lep tekaški, daleč od lahkega, in še posebej na vrhu, ko se vzpneš nad gozdno mejo, prečudovit. Črno Prst osvojim hitro in brez težav. Ves čas oblaki uspešno zakrivajo sončne žarke, na vrhu celo par kapelj dežja, za trenutek sem celo pomislil, da bi bilo s sabo pametno imeti jakno. Idejo hitro opustim, na spustu proti Hudajužni, pa bi že najraje trgal oblačila s sebe. Nastopi manjša kriza, ki do postaje na 26. kilometru popusti. Na vrsti je še drugi vzpon na Porezn.
URA RESNICE, KI TRAJA DLJE
Začne se lepo položno in že se vprašam kje je tisti silni klanec, katerem so pričali vsi. Pridem do postaje, kjer se trasa navidezno konča in vpraša »Kam?«. Vsi skladno pokažejo na klanec za hišo, ki je praktično navpičen. Če ne bi na postaji prevzel palic, ki jih organizator dostavi v Hudajužno, bi se s krempl,i zapiČil v stezice in nadaljeval po vseh štirih. Še sreča za palice, ki so mi prišparale nohte.
Vzponu na Porezn pravijo ura resnice. Zame je bilo to poldruga ura resnice 🙂 Za nekatere manj, za večino pa še veliko več. V glavnem hude ure od Hudajužne naprej.
Če je prvi del še šlo, sem se kmalu znašel pred zidom. Vse je šlo gor. Srčni utrip, dihanje, telesna temperatura … vse je šlo v nebo, samo glava se je povesila. Še oblaki so se umaknili in sonce je začelo še bolj pripekati. Čakalo pa me je 1100 višinskih metrov do Porezna. Trasa je bila bila na trenutke zelo strma, na trenutke pa zeeeeloooo strma. Kratki ravninski deli, ki so se pojavili kot privid, in ko sem korak uspel spraviti v tekaškega, se je zdelo kot da letim. Ko je ura pokazala tempo pod 10 min/km pa sem imel občutek da tečem šprint.
Skupaj je imela trasa dobrih 2800 metrov vzpona in srčno sem upal, da je organizator pretiraval s tem in pričakoval vrh že vsaj pri 2700 metrih skupnega vzpona. Na vrhu ura pokaže 2801 metrov vzpona. Matr! Vedno je tako. Prej kakšen meter več kot manj 🙂
Še 7 kilometrov spusta, ki je bil vse prej kot lahek. Kratek krč, dvakrat pa me je ustavil bodec, med katerim me je prehitel še en tekmovalec in kar je zadostovalo za 11. mesto med moškmi. Ura se je stavila 3 minutke pod petimi urami, jaz pa sem se skupaj še z ostalimi tekači ohladil v potoku, ki je bil v neposredni bližini ciljne črte.
NIKOLI VEČ, ALI PAČ?
Že vmes, ko sem prehiteval tekače, ki so tekli na 100 km in si rekel, da tega pa res ne bi rad pretekel. Še v cilju sem si rekel, da je taka tekma za enkrat v življenju. Danes je situacija že drugačna. Drugo leto bi šel takoj še enkrat. Kaj še enkrat. Mogoče se opogumim tudi za 100ko. Kdo ve!
KAJ SEM BIL OBLEČEN?
Čim manj. Drugače pa že letos upeljani SLAB komplet, SLAB Ultra 2 na nogah. Na glavi obvezno zdaj že stalni del opreme – kapa s šiltom. Nahrbtnika tokrat nisem imel, saj je bilo vode in hrane na trasi dovolj. Nase sem oprtal še SLAB belt, v katerem sem imel, po moje skoraj edini, astro folijo, povoj in flajšter, ter štiri frutabele.
Na meni je vtis in posledice pustila samo trasa GM4O, vasica Podbrdo in njeni srčni ljudje, oprema pa nobenega žulja ali odrgnin.