TEKMOVALNE STEZICE – Mayrhofen Ultraks Zillertal
TEKMOVALA: Luka Hren in Melita Brajkovec
Mayrhofen Ultraks Zillertal
Srednja razdalja – 30km in 1970m vzpona
Mali brat precej bolj poznanega Zermatt Ultraks, ki ga varuje mogočni Matterhorn v ozadju. Vendar tudi tu ne manjka varuhov, mogočnih malih alpskih bratov, ki se vzpenjajo visoko v oblake in ustvarjajo idilično kuliso alpske pokrajine.
Pri trail teku imam rad čudovito naravo, razglede, ki se nam odprejo na poti, dobro družbo … in vse to se je obetalo na trail teku v Mayrhofnu. Že ob prihodu v to alpsko mestece ti hitro postane jasno, da je to kraj, ki je ustvarjen za takšne dogodke. Vse naokoli sami alpski vršaci, vmes pa ozke doline, tako da težav z iskanjem vzponov verjamem, da ni bilo.
Tokrat bo to nekoliko drugačen tek, saj se ne bom podil po svojih zmožnostih, pač pa bova tekla skupaj z Melito, kar pomeni, da bo šlo do njenih zmožnosti in malce čez, če bom siten 🙂 In všeč mi je tudi ta plat teka, saj ne da ne tekmujem rad, vendar sem svoje resne športne dosežke izživel že pred leti v košarki. In tek je sedaj predvsem rekreacija in užitek.
Dan pred tekmo vse po planu, kar dolga vožnja, vendar brez težav za rdečo puščico (Clio mu ponavadi pravijo). Proti večeru prevzameva številke in se malce zadrživa na sejmu… no pa imamo eno jakno več v omari 🙂 Vse gre po planu, le trgovine zamudiva za nekaj minut. Pa sva spet brez hrane za na tekmo, ampak na srečo bo jutri že pred štartom odprta, tako da vse dobro 🙂
Tekme s štarti okoli 8h so kar prave zame, saj se lahko vsaj dokaj kulturno naspiš. Zjutraj še hitro v trgovino po zaloge hrane in seveda še nekaj sladke pijače. No ni bila tako sladka, to sem ugotovil tik pred štartom, ko sem jo prelival v softflaske. Najbolj mokre sanje trail tekača, gazirana “limonada” s sladili… o joj, a je lahko sploh še slabše? Ne vem od kje nekomu ideja, da kaj takega sploh naredi. Jaz pa moram res bolj pozorno gledati kaj kupim 🙂
Na štartu nas je zbranih kakšnih 300 tekačev iz dolge 54km in srednje 30km razdalje. Kar prijetno vzdušje, čeprav malce pogrešam kakšno udarno glasbo, ki bi me kar iztrelila iz štarta. Tako pa zgolj umirjeno odštevanje:
10, 9, 8, … in gas. No začneva lepo počasi. Najprej preko mesta in nato dolgo gor, tam okoli 1500m vzpona nas čaka v tem začetnem delu. Kmalu po štartu srečava še Anžeta, ki odhiti dolgi trasi naproti. “Srečno Anže in se vidimo v cilju”.
Če nisi na svojem limitu, je vmes precej manj problemov, predvsem tistih s samim seboj ter svojo glavo in tako se vse skupaj zdi kot umirjena simfonija, brez večjih zapletov. Vmes srečava še Matejo in ostalo druščino iz Slovenije. Drugače pa je zasedba na tekmi predvsem nemško govoreča.
Po dolgem vzpenjanju končno pridemo ven iz gozda in takrat se odpre razgled daleč naokoli. Lagal bi, če bi rekel, da je bilo vreme popolno za razglede. Nekaj oblakov se je podilo naokoli, vendar vseeno ne toliko, da bi zakrili okoliške lepote. No zaradi tega dela bi se bilo morda dobro še kdaj vrniti … in pa tudi 54km trasa bo ostala neobkljukana.
Nekaj fotk in malica na vrhu ter že letiva v dolino. Kar precej dobesedno, saj prehitevava tekače enega za drugim. Spust hitro mineva in z izjemo par krajših vzponov, kar odletiva navzdol.
Ko že slišiš glasbo iz cilja in že vohaš obrok in pivo na drugi strani ciljne črte, pa spet tisti znani udarec. Tokrat to niti ni bil zame, saj sem bil še super z močjo, vendar sem dobro vedel kako se počuti Melita.
Čeprav veš, da nekaj ne štima, ker ura kaže šele dobrih 26km, ampak vseeno upaš, da je to to. Potem pa pride še malo iz mesta desno, pa malo gor, pa nazaj v mesto in spet malo ven in gor… vem, njene oči so govorile tisti meni znani stavek – “pa pi…, kje je zdaj ta cilj” in pa “a me j…, kam bomo še zavili”.
No ampak vse to vedno pozabiš v trenutnku, ko prečkaš ciljno črto in postaneš najbolj vesel in ponosen tekač – noro dobro je bilo, kdaj gremo spet 🙂
Verjetno je še nekaj možnih izboljšav, vendar za prvo izvedbo je meni izgledalo super. Tako da, Mayrhofen Ultraks Zillertal, morda se vidimo še kdaj 😉